Epidemiologi nam pravijo, da COVID-19 ni bil »črni labod«. V našem življenju bodo pandemije, ki bodo enako hujše, če ne celo hujše. In ko bo prišla naslednja, bodo Kitajska, Singapur in morda Vietnam bolje pripravljeni, ker so se iz te grozne izkušnje kaj naučili. Skoraj vse druge države, vključno z večino G20, bodo prav tako ranljive, kot so bile, ko je udaril COVID-19.
Ampak kako je to mogoče? Navsezadnje se svet še vedno ne bori z najhujšo pandemijo v zadnjem stoletju, ki je do zdaj ubila skoraj 5 milijonov ljudi in prisilila vlade, da porabijo približno 17 bilijonov dolarjev (in število še narašča) za ublažitev gospodarske škode? In ali svetovni voditelji niso naročili vrhunskim strokovnjakom, naj ugotovijo, kaj je šlo tako narobe in kako se lahko izboljšamo?
Strokovne skupine so zdaj poročale in vse pravijo bolj ali manj iste stvari. Svet ne porabi dovolj sredstev za spremljanje izbruhov nalezljivih bolezni, kljub temu da bi lahko postale pandemije. Primanjkuje nam strateških rezerv osebne zaščitne opreme (OZO) in medicinskega kisika ali rezervnih zmogljivosti za proizvodnjo cepiv, ki bi jih lahko hitro povečali. Mednarodne agencije, zadolžene za globalno zdravstveno varnost, pa nimajo jasnih mandatov in zadostnega financiranja ter niso ustrezno odgovorne. Preprosto povedano, nihče ni odgovoren za odziv na pandemijo in zato nihče ni zanjo odgovoren.
Povzetek iz Chinadaily
Čas objave: 29. oktober 2021